Velika noč je glavni krščanski praznik, ki ga vsako leto pričakajo milijoni vernikov, ne samo v Rusiji, ampak po vsem svetu. Ta beseda, prevedena iz grščine, pomeni "osvoboditev" in vedno služi kot opomnik, da je Kristus vstal, ko je prestal vse trpljenje za človeški rod.
Velika noč se ponavadi praznuje spomladi na eno izmed nedelj. Zakaj lahko ta veliki praznik praznujemo vsako leto ob različnih časih?
Judovska in krščanska velika noč
Sprva je bilo praznovanje krščanske pashe tesno povezano z datumom praznovanja judovske pashe. Praznovali so ga ne po sončnem koledarju, temveč po hebrejskem luninem koledarju.
Bistvo pashe je, da je posvečena čudežni osvoboditvi Judov iz egiptovske sužnosti. Ta dogodek se je zgodil sredi 13. stoletja pr. Opisana je v drugi svetopisemski knjigi - Exodus.
V knjigi piše, da je Gospod Izraelce opozoril na bližajoče se zveličanje in jim napovedal, da bo naslednjo noč vsaka egiptovska družina izgubila svojega prvorojenca, saj bo le takšna kazen Egipčane prisilila, da bodo Judje osvobodili suženjstva. In da ta kazen ni vplivala na same Jude, je bilo treba vrata njihovih hiš mazati s krvjo jagnjeta (jagnjeta), ki so ga pobili dan prej. Njegova kri bo rešila judovskega prvorojenca pred smrtjo in jih osvobodila suženjstva. In tako se je tudi zgodilo. Od takrat se vsako leto praznuje judovska pasha, v spomin na ta dogodek pa je usmrčeno velikonočno jagnje.
To jagnje je tip Jezusa Kristusa, ki je bil Odrešenik sveta, križan na križu zaradi grehov človeštva. V evangeliju piše: »Kristus je jagnje božje, ki odvzame greh sveta, njegova dragocena kri, prelita na Kalvarijo, nas očisti vseh grehov. In njegovo križanje neposredno na dan judovske pashe nikakor ni naključno."
To se je zgodilo na dan polne lune, po pomladnem enakonočju, 14. nisana po hebrejskem koledarju. In Jezus je vstal tretji dan po križanju, ki mu pravimo vstajenje. Zato so datumi praznovanja judovske in krščanske Pashe tako povezani.
V prvih treh stoletjih krščanske zgodovine sta bila dva datuma za praznovanje velike noči hkrati. Nekateri so ga praznovali 14. nisana skupaj z Judi kot simbol spomina na Kristusovo križanje in njegovo smrt, drugi, ki so se izkazali za večino, prvo nedeljo po 14. nisanu, kot simbol Kristusovega vstajenja iz mrtvih.
Končna odločitev o datumu praznovanja velike noči je bila sprejeta leta 325 na prvem ekumenskem koncilu. Odločeno je bilo: "… praznovati velikonočno noč po judovski velikonočni praznik prvo nedeljo po polni luni, ki bo ravno na dan spomladanskega enakonočja ali takoj po njem, vendar ne prej kot spomladansko enakonočje."
Julijski in Gregorijanski koledar
Tako so kristjani po vsem svetu leta 325 po vsem svetu začeli na isti dan praznovati veliko noč in druge krščanske praznike.
Po razpadu krščanske cerkve leta 1054 pa se je pojavila tako imenovana rimskokatoliška cerkev. Sprva je koledar praznikov ostal enak, potem pa je leta 1582 papež Gregor 13. Uvedel gregorijanski koledar, kar pomeni novo kronologijo. Ta koledar je bil z vidika astronomije bolj natančen, ker je zdaj sprejet v večini držav sveta.
In Ruska pravoslavna cerkev še danes uporablja stari julijanski koledar (ki ga še danes popularno imenujejo pravoslavni), saj je Jezus Kristus živel v času, ko je veljal julijanski koledar.
Na podlagi tega koledarja gre Pasha, opisana v evangeliju, v kronologiji takoj po judovski pashi. V gregorijanskem koledarju verjamejo, da katoliška velika noč ne more sovpadati samo z judovsko, ampak je lahko tudi nekoliko prej od nje.
Tako včasih pravoslavna velika noč sovpada s katoliško, včasih pa pride do precej velikega odstopanja v številu.
Omeniti velja tudi, da je gregorijanski koledar vsekakor natančnejši, toda že stoletja se je blagoslovljeni ogenj spustil v Betlehem na velikonočni dan po julijanskem (pravoslavnem) koledarju.
